Zakaj morajo pri prostem letenju sodelovati šport, turizem in reševanje?
Ko jadralni padalec pride na letalno destinacijo, ga različni ljudje vidijo na različne načine. Za turističnega ponudnika je gost – nekdo, ki bo nekaj dni spal v kampu ali apartmaju, jedel v lokalnih restavracijah, potreboval prevoz in se morda naslednje leto vrnil. Za jadralnopadalno skupnost je pilot – nekdo z določeno stopnjo znanja, izkušnjami, opremo in načinom sprejemanja odločitev. Za gorske reševalce pa lahko v primeru nesreče postane intervencija – nekdo, ki ga je treba najti, priti do njega na zahtevnem terenu, oceniti njegovo stanje in ga varno spraviti v dolino. V resnici pa vsi gledajo istega človeka in isto dejavnost.
Prav zato je nekoliko nenavadno, da šport, turizem in reševanje še vedno pogosto obravnavamo kot tri ločena področja.
Jadralno padalstvo je šport. Marsikje pa je tudi turizem.
O povezovanju jadralnega padalstva in turizma v Sloveniji ne govorimo samo teoretično.
Janez Mekinc in Katarina Mušič sta v znanstvenem članku Elements of Safety in Paragliding analizirala prav razmere v Zgornjem Posočju. Jadralno padalstvo obravnavata kot športnoturistični produkt in opozarjata, da lahko odnos lokalne skupnosti, omejitve ter varnostni elementi na destinaciji pomembno vplivajo na njegov razvoj. Njuna analiza je pokazala tudi izrazito povezanost prostega letenja s turističnim razvojem območja Tolmina in Kobarida.
Pomembna je predvsem ena ugotovitev raziskave: varnost športnoturističnega produkta in občutek osebne varnosti vplivata tudi na odločitev turista, ali bo storitev oziroma destinacijo ponovno izbral.
To pomeni, da nesreča v prostem letenju ni nujno samo problem športa. Ko se na neki destinaciji povečuje število pilotov, raste tudi potreba po nastanitvah, prevozih, informacijah, infrastrukturi in urejanju vzletišč ter pristankov. Hkrati lahko raste obremenitev reševalnih služb.
Turistična korist in varnostno tveganje tako nastajata v istem prostoru, zato ni smiselno, da se s prvim ukvarja turistični sektor, z drugim pa šele športna zveza in reševalci. Če destinacija jadralno padalstvo prepozna kot del svoje turistične ponudbe in od prihodov pilotov tudi pridobiva, mora biti del razvoja te ponudbe tudi vprašanje varnosti. Ne v smislu, da turizem prevzame odgovornost za pilotske odločitve, ampak da sodeluje pri ustvarjanju okolja, v katerem pilot lažje pride do pravih informacij, infrastrukture in lokalnega znanja. Varnost pri tem ni nekaj, s čimer se ukvarjamo šele po nesreči, temveč del kakovosti same destinacije.
Kdo pilota dejansko sreča, preden vzleti?
Pred prihodom na novo letalno destinacijo pilot večino informacij verjetno išče na spletu. Bere letalske forume, preverja XC-trase, gleda posnetke na YouTubu in spremlja vremenske aplikacije. Na ta način si ustvari prvo sliko o terenu in razmerah, vendar so informacije, ki jih najde, razpršene, različno aktualne in pogosto odvisne od tega, kaj sploh ve, da mora iskati.
Ko dejansko pride na lokacijo, pa splet zamenjajo resnični ljudje. Morda je prvi človek, s katerim govori, receptor v kampu, lastnik apartmaja ali zaposleni v turističnoinformacijskem centru. Njih vpraša, kje lahko kupi dovolilnico, od kod pelje prevoz na vzletišče, kje pristajajo piloti ali kam se je smiselno odpraviti tisti dan. Turistični ponudniki so tako pogosto med prvimi lokalnimi ljudmi, s katerimi tuji pilot pride v neposreden stik še pred prvim vzletom. Prav zato so lahko pomemben člen pri usmerjanju pilota do preverjenih lokalnih in varnostnih informacij.
In prav tukaj sta Mekinc in Mušič že leta 2016 izpostavila zelo konkreten pomen turističnih deležnikov in nastanitvenih ponudnikov. Njuna raziskava poudarja pomembnost ustreznih informacij, ki jih pilotom lahko posredujejo turistični ponudniki oziroma ponudniki nastanitev.
To ne pomeni, da mora receptor v hotelu postati meteorolog ali učitelj letenja, pomeni pa, da bi moral vedeti, kam pilota usmeriti. Turistični ponudnik ne potrebuje pilotskega znanja, da gostu pove: »Pred prvim poletom preverite lokalne informacije tukaj.«
V praksi je dostop do informacij še vedno precej odvisen od tega, kje jih pilot išče in ali ve, do katerega vira mora priti. ZPLS ima na svoji spletni strani skupen seznam registriranih vzletišč v Sloveniji ter na enem mestu zbira tudi informacije o vremenskih postajah, pravilih letenja in zračnem prostoru ter varnostna opozorila. To je pomembna skupna vstopna točka za pilote. Vendar so številna vzletišča v upravljanju lokalnih klubov, na kar opozarja tudi ZPLS, ki pilote pri posameznih lokacijah usmerja k preverjanju lokalnih pravil, omejitev in opozoril. Podrobnejše informacije so zato pogosto razpršene med različne lokalne vire. Za Kobalo so na primer pravila glede uradnih vzletišč in pristajališč, omejitev ter posebnosti letenja podrobneje objavljena na strani DPL Posočje. Na drugih območjih informacije objavljajo drugi lokalni klubi oziroma upravljavci.
Težava torej ni, da v Sloveniji ne bi bilo skupne informacijske točke ali da informacije ne bi obstajale. ZPLS že predstavlja osrednjo vstopno točko, vendar mora pilot za podrobno razumevanje posameznega letalnega območja pogosto nadaljevati iskanje pri lokalnem klubu oziroma upravljavcu vzletišča. Za domačega pilota, ki pozna strukturo ZPLS, lokalne klube in posamezna letalna območja, je tak sistem lahko razumljiv. Za tujega pilota pa ni nujno samoumevno, da mora po splošnih informacijah o letenju v Sloveniji poiskati še spletno stran konkretnega lokalnega kluba in tam preveriti dodatna opozorila. ZPLS tudi izrecno navaja, da za obiskovalce in tuje pilote veljajo pravila iz navodil za uporabo posameznega vzletišča oziroma informacijskih tabel na lokaciji.
Da je mogoče takšno informacijsko pot še bolj poenostaviti, kaže slovenski projekt Varno v gore. Slovenska turistična organizacija je skupaj s strokovnimi partnerji vzpostavila osrednjo večjezično informacijsko točko ter pripravila enotna gradiva s QR-kodami za turističnoinformacijske centre in nastanitvene ponudnike. Turistični delavci pri tem ne presojajo razmer v gorah, ampak obiskovalce usmerjajo do preverjenih strokovnih informacij.
Prav s podobnim izzivom se ukvarjamo tudi v projektu AIREScue. Eden od namenov projekta je povezati znanje in informacije, ki danes obstajajo v različnih delih sistema, ter izboljšati njihovo dostopnost pilotom. Projekt zato vključuje povezovanje letalskih in jadralnopadalnih organizacij, lokalnih skupnosti, turističnih deležnikov in reševalnih služb, posebno pozornost pa namenja tudi tujim pilotom ter večjezičnemu informiranju. Cilj ni ustvariti še enega ločenega vira informacij, ampak iskati načine, kako obstoječe strokovno in lokalno znanje bolj učinkovito spraviti do pilota takrat, ko ga potrebuje.
Pri prostem letenju bi lahko zato razmišljali o modelu, ki bi nadgradil že obstoječe informacije ZPLS in lokalnih klubov. Ne nujno o novi zbirki vseh lokalnih pravil, ampak o jasni informacijski poti: Slovenija → letalno območje → lokalni upravljavec → aktualna lokalna pravila in opozorila. Do iste vstopne točke bi lahko pilote usmerjali ZPLS, lokalni klubi, turistične organizacije, TIC-i, kampi, nastanitve in ponudniki prevozov na vzletišča. Receptorju ne bi bilo treba presojati, ali je tisti dan varno leteti s Kobale. Dovolj bi bilo, da pilotu pokaže isto QR-kodo oziroma isto uradno vstopno stran, od tam pa pilot pride do informacij za konkretno območje.
Težava torej ni nujno v pomanjkanju informacij. Informacije obstajajo in del skupne infrastrukture že imamo. Vprašanje je, kako preprosta in razumljiva je pot od pilota do aktualne lokalne informacije, ki jo potrebuje pred vzletom. Prav to je tudi eno od vprašanj, ki jih odpiramo v projektu AIREScue: kako povezati športne organizacije, lokalne klube, reševalne službe in turistični sektor tako, da informacije ne ostanejo znotraj posameznega kroga, ampak pridejo do pravega človeka ob pravem času.
Slovenija ima na področju gora že zelo dober primer
Zanimivo je, da Slovenija podoben način sodelovanja že razvija pri obiskovanju gora. Slovenska turistična organizacija je v okviru pobude Varno v gore povezala turistični sektor s Planinsko zvezo Slovenije, Gorsko reševalno zvezo Slovenije, Agencijo Republike Slovenije za okolje, Policijo, Združenjem gorskih vodnikov Slovenije, Skupnostjo Julijske Alpe in Triglavskim narodnim parkom.
Varnost obiskovalcev gora tako ni več predstavljena samo kot stvar planincev in gorskih reševalcev. V preventivno komunikacijo je neposredno vključen turizem.
Na strokovnem srečanju partnerstva Varno v gore februarja 2026 so udeleženci poudarili prav skupen pristop, usklajeno komuniciranje in preventivne ukrepe. GRZS je leta 2025 izvedla 660 reševalnih intervencij, v slovenskih gorah pa je umrlo 50 ljudi, med njimi 15 tujcev. Po navedbah sodelujočih strokovnjakov bi bilo mogoče pomemben del nesreč preprečiti z boljšo pripravo, odgovornim odločanjem in osnovnim znanjem o varnem gibanju v gorah.
Zakaj je ta primer pomemben za prosto letenje? Ker je logika praktično enaka.
Slovenija trži naravo in aktivnosti v njej. Ljudje pridejo zaradi gora, pohodništva, kolesarjenja, kajakaštva in prostega letenja. Turistični sistem jim pomaga najti destinacijo in priti do nje. Če znamo gosta uspešno pripeljati do aktivnosti, je smiselno razmisliti tudi o tem, kako mu na poti do aktivnosti ponudimo osnovne preverjene varnostne informacije.
Instagram zna pokazati lepo destinacijo, ne zna pa vedno razložiti njenega tveganja
To postaja vedno pomembnejše tudi zato, ker obiskovalci destinacije danes odkrivajo drugače kot pred dvajsetimi leti.
Britanske gorske reševalne ekipe so ob rekordnem porastu intervencij opozarjale tudi na vpliv družbenih omrežij in navigacijskih aplikacij. Mountain Rescue England and Wales je po poročanju Guardiana med letoma 2019 in 2024 zabeležil 24-odstotno rast števila intervencij. Reševalci so med težavami izpostavili obiskovalce, ki pridejo na lokacije zaradi vsebin na družbenih omrežjih in se pri navigaciji zanašajo na pomanjkljive informacije.
Pri jadralnem padalstvu je mogoče videti podobno dinamiko. Danes lahko pilot v nekaj minutah najde posnetek leta s Kobale. Odpre XC-trase najboljših letov. Pogleda fotografije Soče. Prebere, kdaj je nekdo naredil 200 kilometrov. Informacija o tem, zakaj je lokalni pilot nekega drugega dne ostal na tleh, pa je veliko težje vidna.
Tudi na mednarodnih pilotskih forumih se že dolgo pojavljajo opozorila glede obiskovalcev in lokalnih razmer v Sloveniji. V eni od razprav, namenjeni gostujočim pilotom, so piloti že leta 2006 opozarjali na nesreče tujih pilotov in posledice, ki jih ima takšno dogajanje tudi za lokalno letalsko skupnost. V drugih razpravah o nesrečah na Stolu so lokalni poznavalci opozarjali prav na omejeno število dni, ko so določene razmere na terenu zares varne.
Forumi seveda niso znanstveni vir za statistiko nesreč, so pa dober vpogled v vprašanja, nesporazume in probleme, o katerih piloti govorijo med sabo. In ena težava se ponavlja: lokalno znanje obstaja, ni pa nujno sistematično dostopno obiskovalcu.
Kaj o nesrečah vedo reševalci, česar šport in turizem morda ne vidita?
Po nesreči se perspektiva popolnoma spremeni – pilot ve, kaj je doživljal v zraku, športna skupnost morda pozna razmere in posebnosti terena, reševalci pa vidijo nekaj drugega. Vidijo, kje se nesreče ponavljajo. Kako težko je priti do ponesrečenca. Kje helikopter težko operira. Kako pogosto je lokacija slabo sporočena. Kakšne poškodbe srečujejo. Koliko ljudi je potrebnih za intervencijo.
Pri projektu AIREScue prav zato izhajamo iz stališča, da je velika izguba, če te informacije po koncu intervencije ostanejo samo znotraj posamezne reševalne organizacije.
Mednarodna komisija za alpsko reševanje ICAR je pripravila posebno strokovno gradivo o delovanju helikopterskih reševalnih programov v bližini jadralnih padalcev in BASE-skakalcev. Razlog za nastanek dokumenta je prav rast teh dejavnosti ter potreba po večjem medsebojnem razumevanju med helikopterskimi reševalnimi programi in skupnostmi pilotov. ICAR opozarja, da morajo reševalne službe razumeti posebnosti nesreč jadralnih padalcev ter zapleten teren in okoliščine, v katerih se te nesreče dogajajo.
Pomembno pa je tudi obratno – piloti morajo razumeti reševanje. Prisotnost reševalnega helikopterja v območju prostega letenja ni samo »helikopter, ki prihaja po nekoga«. Gre za zelo kompleksno letalsko operacijo v prostoru, kjer so lahko hkrati prisotna številna skoraj nevidna jadralna padala. Zato morata športna in reševalna skupnost poznati omejitve, potrebe in postopke druga druge. Najslabši trenutek za prvi resen pogovor med njima je dan nesreče.
Sodelovanje med sektorji je ključ do večje varnosti
Prav zato se v sodobnem upravljanju tveganj vedno bolj poudarja strukturirano sodelovanje.
UN Tourism v pobudi Safety of Destinations – SAFE-D varnosti turističnih destinacij ne obravnava samo kot odziv na krizo. Okvir je namenjen krepitvi pripravljenosti, odzivanja in okrevanja destinacij ter posebej poudarja krizno koordinacijo in komunikacijo.
Tudi smernice APEC o varnosti turistov poudarjajo pomen tesnejšega sodelovanja med turističnimi upravami in drugimi pristojnimi organi. Njihov širši priročnik za upravljanje kriz v turizmu pa varnost obravnava kot proces preprečevanja, pripravljenosti, odzivanja in dolgoročnega vzdrževanja načrtov.
Logika je preprosta: tveganje, ki nastane na presečišču več sistemov, težko učinkovito rešuje samo eden od njih. Šport pozna dejavnost. Turizem pozna obiskovalca. Reševanje pozna posledice. Vsak od treh sektorjev ima del slike.
To je tudi v skladu tudi s širšimi ugotovitvami emergency managementa. Australian Institute for Disaster Resilience opozarja, da je upravljanje izrednih dogodkov kompleksno prav zato, ker vključuje številne deležnike z različnimi in pogosto samostojnimi odgovornostmi. Učinkovita pripravljenost zato zahteva sodelovanje, komunikacijo in razumevanje različnih perspektiv.
Pri skupnostnem upravljanju izrednih dogodkov se posebej poudarja uporaba skupnega lokalnega znanja, strokovnosti in virov. Namen sodelovanja ni, da vsi začnejo opravljati isto delo, ampak da se združijo njihove različne prednosti.
Naše mnenje: prvi stik med športom, turizmom in reševanjem ne sme biti nesreča
Po našem mnenju je velika izguba, če ti trije sistemi delujejo drug ob drugem, njihove informacije pa se srečajo šele takrat, ko nekdo pokliče 112. Zato je eden od pomembnih poudarkov projekta AIREScue prav povezovanje različnih sektorjev. Projekt predvideva sodelovanje športnih organizacij, reševalnih služb, lokalnih skupnosti in turističnih deležnikov, razvoj informacijskih točk, večjezičnih preventivnih vsebin, usposabljanj ter bolj sistematično uporabo podatkov o nesrečah pri pripravi preventivnih ukrepov.
Ta članek je nastal v okviru projekta AIREScue – Analiza incidentov in reševanja ekstremnih situacij, ki ga izvajajo Letalska zveza Slovenije, Zveza za prosto letenje Slovenije (ZPLS) in Alpsko društvo Stratus, financira pa ga Ministrstvo za notranje zadeve in javno upravo Republike Slovenije. Namen projekta je z analizo tveganj, ozaveščanjem in izmenjavo znanja prispevati k varnejšemu prostemu letenju za domače in tuje pilote.