Od vzletišč do planinskih poti: kako pomembni so za varnost ljudje, katerih dela pogosto sploh ne opazimo?
Ko prideš na urejeno vzletišče, verjetno ne razmišljaš veliko o tem, kdo je pokosil teren, postavil informacijsko tablo, uredil dostop ali leta prenašal lokalno znanje na nove pilote. Enako je na planinski poti: markacijo opaziš predvsem takrat, ko je ni.
Veliko stvari, ki jih pri jadralnem padalstvu in drugih dejavnostih v naravi dojemamo kot samoumevne, je v resnici rezultat dela ljudi v ozadju. Tudi ko govorimo o varnosti v jadralnem padalstvu, običajno najprej pomislimo na pilota, njegovo znanje, izkušnje, opremo in odločitve. Če pride do nesreče, pomislimo na gorske reševalce, helikopter in klic na 112. Precej manj pogosto pa pomislimo na ljudi, ki so k varnosti prispevali že veliko prej: na ljudi, ki urejajo teren, vzdržujejo infrastrukturo, pripravljajo informacije, opozarjajo na lokalne posebnosti, pomagajo manj izkušenim pilotom in znanje prenašajo naprej. Velik del tega dela v športu in dejavnostih v naravi opravijo prostovoljci.
Njihov prispevek k varnosti je težko izmeriti prav zato, ker se pogosto skriva v dogodkih, do katerih ni prišlo. V pilotu, ki je pravočasno dobil pravo informacijo. V planincu, ki zaradi dobre markacije ni zašel. V situaciji, ki se nikoli ni spremenila v intervencijo.
Prostovoljec ne pomeni neizurjen človek
V Sloveniji smo že vajeni, da zelo zahtevne naloge zaščite in reševanja opravljajo tudi prostovoljci. Uradni sistem zaščite, reševanja in pomoči vključuje različne sile za reševanje v gorah, jamah, na vodi in v drugih zahtevnih okoljih. Med njimi so službe in organizacije, katerih delovanje pomembno temelji na prostovoljstvu. Uprava Republike Slovenije za zaščito in reševanje jih obravnava kot del organiziranega sistema sil za zaščito, reševanje in pomoč.
Gorska reševalna zveza Slovenije svojo osnovno dejavnost opredeljuje kot prostovoljno pomoč ljudem pri nesrečah v gorah in na težko dostopnih terenih. Ob tem njeno delo ni omejeno samo na intervencije. Pomemben del dejavnosti predstavljata tudi preventiva in izobraževanje. Obseg dela je velik: po podatkih GRZS so gorski reševalci leta 2025 izvedli 660 intervencij, pri 273 oziroma 41 odstotkih vseh akcij pa je sodeloval helikopter Slovenske vojske ali Policije.
Podobno Jamarska reševalna služba Slovenije temelji na prostovoljnih članih, ki so usposobljeni za reševanje v specifičnem in tehnično zahtevnem okolju. To je pomembno, ker pokaže, da prostovoljstvo in strokovnost nista nasprotji. Prostovoljec v sistemu varnosti ni nujno nekdo, ki ob nesreči spontano ponudi pomoč. Lahko je visoko usposobljen človek z jasno vlogo, specializiranim znanjem in odgovornostjo.
To razlikovanje je pomembno tudi za prosto letenje. Ko govorimo o večji vlogi prostovoljcev pri varnosti, ne govorimo o tem, da bi naključni piloti prevzemali delo reševalcev. Govorimo o vprašanju, kako lahko znanje in prisotnost ljudi iz športne skupnosti uporabimo tam, kjer so njihove izkušnje najbolj koristne.
Najpomembnejše delo je včasih tisto, ki ga sploh ne opazimo
Dober primer imamo v slovenskih gorah. Planinska zveza Slovenije je leta 2022 objavila podatke o delu skoraj 900 markacistov, ki prostovoljno nadelujejo, označujejo, čistijo in urejajo planinske poti. Samo v letu 2021 so registrirani markacisti in tehnična skupina Komisije za planinske poti skupaj opravili 36.856 prostovoljnih ur dela. Skrbeli so za mrežo več kot 10.000 kilometrov planinskih poti.
PZS ob tem zelo dobro opiše težavo nevidnega prostovoljnega dela: pomen markacij, usmerjevalnih tabel in urejenih poti pogosto zares opazimo šele v megli, temi, na poškodovani poti ali takrat, ko zaidemo. Markacisti stalno nadzorujejo poti, obnavljajo oznake in table, skrbijo za prehodnost ter na zahtevnih odsekih urejajo dodatne utrditve.
Markacist praviloma ne ve, katerega konkretnega planinca je s svojim delom obvaroval pred tem, da bi zašel. Ne obstaja zapis intervencije, ki se ni zgodila. Ni statistike človeka, ki je zaradi dobro postavljene usmerjevalne table pravočasno zavil na pravo pot. Kljub temu razumemo, da urejena pot prispeva k varnosti.
Pri prostem letenju je podobno. Pilot pride na pokošeno vzletišče, pogleda vetrno vrečo, prebere informacijsko tablo in uporabi urejen pristanek. Morda na spletu najde lokalna pravila ali ga na vzletišču nekdo opozori na posebnost terena. Velik del te infrastrukture in lokalnega znanja je vezan na klube ter ljudi, ki že leta delujejo na posameznih letalnih območjih. Zgodovina DPL Posočje na primer dobro dokumentira, kako pomembno vlogo je imela lokalna organizirana skupnost pri razvoju prostega letenja v Soški dolini.
V slovenskem prostem letenju je velik del tega dela povezan z lokalnimi klubi in posamezniki, vendar skupnega javno dostopnega podatka o njegovem obsegu ni. Ne vemo, koliko prostovoljnih ur je vsako leto namenjenih urejanju vzletišč in pristankov, lokalnemu informiranju, pripravi varnostnih vsebin, pomoči novim pilotom in drugim dejavnostim, ki posredno ali neposredno prispevajo k varnosti. To seveda ne pomeni, da tega dela ni – nasprotno, veliko ga je mogoče videti na posameznih letalnih območjih. Pomeni pa, da ga kot skupnost težko ovrednotimo in pokažemo njegov dejanski obseg. Morda je zato njegov pomen tudi težje pokazati.
Prostovoljci kot vez med teorijo in prakso
Britanska zveza za jadralno padalstvo in zmajarstvo BHPA ima zelo jasno razvit klubski model nadaljnjega razvoja pilotov. V njihovem uradnem priročniku za začetne pilote je zapisano, da imajo klubi prostovoljne Club Coaches, ki opravijo posebno usposabljanje BHPA in pomagajo novim pilotom razvijati veščine v klubskem okolju.
BHPA pomen klubske strukture neposredno povezuje z varnostjo. Po njihovem modelu inštruktorji, trenerji in izkušenejši piloti pomagajo novincem prav v prvih urah samostojnega letenja, ko jih lahko pomanjkanje izkušenj in znanja izpostavi nevarnosti. Klubi poleg tega skrbijo za lokalna letalna območja in pilotom nudijo lokalno pomoč ter usmerjanje.
V Sloveniji je formalni del usposabljanja postavljen drugače. Usposabljanje pilotov jadralnih padal poteka po predpisanem programu, sistem pa pozna tudi posebno pooblastilo učitelja pilotov jadralnega padala. Agencija za civilno letalstvo na enem mestu objavlja programe usposabljanja, navodila za preverjanje usposobljenosti ter dokumentacijo za pridobitev pilotskih in učiteljskih pooblastil.
Ob tem imajo pomembno vlogo tudi lokalni klubi in pilotska skupnost. ZPLS združuje društva s področja prostega letenja, razvoj posameznih letalnih območij pa je močno povezan prav z lokalnimi skupnostmi pilotov. Zbornik DPL Posočje na primer dokumentira desetletja organiziranega društvenega dela in razvoja prostega letenja v Soški dolini. Iz javno dostopnih virov pa nisem našla primerljivega enotnega, formaliziranega sistema prostovoljnih klubskih mentorjev za nadaljnji razvoj že samostojnih pilotov, kot ga ima britanska BHPA.
To ne pomeni, da se prenos znanja med izkušenimi in manj izkušenimi piloti pri nas ne dogaja. Dogaja se v klubih, na vzletiščih in znotraj pilotske skupnosti. Vprašanje je predvsem, koliko je ta pomoč odvisna od posameznega kluba, lokalnega okolja in osebne pripravljenosti izkušenih pilotov ter koliko je sistemsko opredeljena kot del nadaljnjega razvoja pilota po zaključenem formalnem usposabljanju.
To je nekoliko drugačen pogled na vlogo prostovoljca pri varnosti. Prostovoljec ni samo nekdo, ki pokosi vzletišče ali pomaga organizirati tekmovanje. Lahko je mentor, lokalna kontaktna oseba ali človek, ki pozna teren in pomaga manj izkušenemu pilotu razumeti nekaj, česar iz priročnika ni mogoče v celoti prenesti v prakso. To seveda ne pomeni, da prostovoljec prevzame odgovornost za odločitev drugega pilota. Pilot je odgovoren za svoj let. Pomeni pa, da je človeški stik lahko pomemben dodaten člen v prenosu varnostnih informacij.
Kako lahko ukrepamo, še preden je potrebno reševanje?
Enega najbolj zanimivih primerov organizirane prostovoljske preventive najdemo v ameriškem narodnem parku Grand Canyon, kjer Grand Canyon National Park Tam National Park Service izvaja program Preventive Search and Rescue oziroma PSAR.
Ideja je precej preprosta: namesto da bi se z obiskovalcem prvič srečali, ko potrebuje iskalno ali reševalno akcijo, ga poskušajo doseči prej. Prostovoljci PSAR neposredno stopajo v stik s pohodniki, jim pomagajo pri varnejšem načrtovanju poti in nudijo pomoč ljudem, ki imajo težave pri dokončanju pohoda. National Park Service prostovoljce v tem programu opisuje kot pomemben del prizadevanj za varnejše gibanje pohodnikov v kanjonu.
Podatki za leto 2025 pokažejo, kako velik je obseg tega dela. Program PSAR je zabeležil 97.749 stikov z obiskovalci, 18.400 preventivnih ukrepov in 444 neposrednih pomoči pohodnikom. V istem letu je park zabeležil 232 iskalnih in reševalnih dogodkov. Iz teh številk ne moremo sklepati, koliko konkretnih nesreč so prostovoljci preprečili, lahko pa vidimo, da je preventiva v Grand Canyonu organizirana kot dejanska dejavnost, ki se meri in spremlja. Stik z obiskovalcem pred težavo ni prepuščen naključju.
To odpira zanimivo vprašanje za prosto letenje. Kaj bi pomenil podoben pristop na enem najbolj obiskanih slovenskih vzletišč na dober XC-dan?
Lahko bi bila to usposobljena lokalna kontaktna oseba, ki zna tujega ali manj izkušenega pilota usmeriti do aktualnih informacij, opozoriti na znano lokalno posebnost in preveriti, ali ve, kje najde pravila za konkretno letalno območje. Ne nekdo, ki pilotom dovoljuje ali prepoveduje vzlet in ne nekdo, ki presoja njihovo usposobljenost. Njegova vloga bi bila predvsem v prenosu lokalnih informacij in zgodnjem opozarjanju.
Toda Grand Canyon odpira še širše vprašanje: ali mora biti preventiva vedno formalna vloga? Na vzletišču so že ljudje, ki poznajo teren. Lokalni piloti vidijo, kdo je tam prvič, slišijo vprašanja tujih pilotov in pogosto opazijo situacije, ki se jim zdijo nenavadne. Morda nekdo ne ve, kje je uradni pristanek. Morda napačno razume smer vetra na vzletišču. Morda se pripravlja na let v delu dneva, za katerega lokalni piloti vedo, da ima svoje posebnosti.
V takšnem trenutku ni treba biti član posebne prostovoljske službe, da vprašaš: »Si že letel tukaj?« ali poveš: »Samo da veš, danes bodi pozoren na to.« To ne pomeni, da mora vsak pilot na vzletišču nadzorovati druge. Gre za nekaj precej bolj preprostega: da lokalnega znanja ne zadržimo zase, kadar opazimo, da bi ga nekdo lahko potreboval.
Morda bi morali zato pri prostem letenju o prostovoljstvu razmišljati nekoliko širše. Poleg organiziranih prostovoljcev, klubov in mentorjev je del preventive lahko tudi kultura na vzletišču. Ali vprašamo neznanega pilota, ali pozna teren? Ali tujca usmerimo do lokalnih pravil? Ali opozorimo, ko opazimo nekaj, kar se nam zaradi poznavanja območja zdi pomembno?
Ne moremo vedeti, koliko nesreč bi takšni pogovori preprečili. Lahko pa se vprašamo, koliko priložnosti za preprost preventivni pogovor danes spregledamo, ker menimo, da varnost drugega pilota ni naša stvar. Morda je včasih pravi človek na pravem mestu preprosto pilot, ki stoji poleg tebe na vzletišču.
Prisotnost na terenu je lahko sama po sebi varnostni ukrep
Podoben model najdemo tudi pri varnosti na vodi. Britanska organizacija Surf Life Saving GB deluje s približno 10.000 prostovoljci v več kot 70 klubih in učnih centrih. Prostovoljci patruljirajo na plažah in drugih vodnih območjih, izvajajo usposabljanja, izobražujejo skupnosti ter sodelujejo pri reševanju in odzivanju na dogodke.
Pomembno je, da organizacija svoje operativne izkušnje iz patrulj, reševanj in preventivnih posredovanj uporablja tudi za razumevanje dejavnikov tveganja in razvoj varnostnih sporočil. Torej informacija ne potuje samo v eno smer. Prostovoljec ne dobi navodila, ga izvede in konča delo. Izkušnje s terena se vračajo nazaj v preventivo.
To je pomembna lekcija tudi za prosto letenje. Lokalni piloti pogosto opazujejo iste situacije več let. Vedo, katera vprašanja vedno znova postavljajo tuji piloti. Vidijo, kje se ljudje napačno pripravljajo na vzlet, katere lokalne posebnosti spregledajo in katera opozorila očitno ne pridejo do njih. Toda če te ugotovitve ostanejo samo v pogovorih na vzletišču, jih sistem ne more uporabiti.
Prostovoljec je lahko več kot prenašalec informacij. Lahko je tudi vir informacij o tem, kaj se na terenu dejansko dogaja.
Prostovoljstvo deluje, ko ima strukturo
Ko govorimo o večji vlogi prostovoljcev, obstaja nevarnost zelo poenostavljene ideje: poiščimo nekaj ljudi, ki so pripravljeni pomagati.
Primer britanske in irske organizacije za reševanje na morju RNLI pokaže, zakaj to ni dovolj. Njene prostovoljne posadke opravljajo zahtevno in včasih nevarno reševalno delo, vendar za tem stoji strukturiran sistem usposabljanja. Vsak operativni prostovoljec je vključen v program usposabljanja, člani posadk pa imajo razvojne načrte za različne vloge. RNLI navaja, da ima ob vstopu le približno eden od desetih članov reševalnih posadk profesionalne pomorske izkušnje; prav zato organizacija poudarja usposabljanje, opremo, smernice in podporo.
RNLI ima tudi operativni kompetenčni okvir, ki prostovoljcu določa jasno pot od začetnega usposabljanja do zahtevnejših operativnih vlog.
Point ni v tem, da bi pri jadralnem padalstvu kopirali sistem reševanja na morju. Pomembno je načelo: če želimo, da prostovoljec opravlja varnostno vlogo, moramo jasno opredeliti, kaj ta vloga je. Ali samo usmerja do uradnih informacij? Ali izvaja lokalni briefing? Ali mentorira nove pilote? Ali zbira opažanja s terena? Kaj mora vedeti? Kje se njegova odgovornost konča?
»Lokalni piloti naj malo pomagajo« seveda ni sistem. Določena vloga, osnovno usposabljanje, preverjene informacije in jasne meje odgovornosti pa so lahko začetek sistema.
Kaj v prostem letenju že imamo?
Pomembno je, da pri tem ne ustvarjamo vtisa, da se v slovenskem prostem letenju prostovoljno delo šele mora začeti. Nasprotno. Klubska in društvena struktura je že desetletja pomemben del razvoja dejavnosti. Lokalni klubi in upravljavci skrbijo za letalna območja, informacije, organizacijo dejavnosti in lokalno skupnost pilotov. ZPLS ima skupen seznam registriranih vzletišč, pri posameznih letalnih območjih pa pomemben del lokalnega upravljanja in informacij ostaja povezan s konkretnimi klubi in upravljavci.
Težava je bolj v tem, da iz javno dostopnih virov težko odgovorimo na preprosto vprašanje: koliko prostovoljnega dela je v Sloveniji vsako leto vloženega neposredno ali posredno v varnost prostega letenja? Koliko ur gre za urejanje vzletišč in pristankov? Koliko za pripravo informacijskih tabel in opozoril? Koliko za pomoč novim pilotom? Koliko za neformalne lokalne briefinge tujcem? Koliko za varnostne dogodke, analize nesreč in izmenjavo znanja?
Pri markacistih imamo številko: skoraj 37.000 prostovoljnih ur v enem letu. Pri Grand Canyonu vemo, koliko stikov z obiskovalci je opravil preventivni program. Pri slovenskem prostem letenju primerljivega skupnega javnega podatka nimamo. In morda je to del problema, saj dela, ki ga ne merimo in ne poimenujemo, pogosto tudi ne prepoznamo kot pomemben del varnostnega sistema.
Prostovoljcev ne potrebujemo samo takrat, ko gre kaj narobe
Pri projektu AIREScue menimo, da moramo vlogo prostovoljcev pri varnosti razumeti širše. Slovenija ima zelo močno tradicijo organiziranega prostovoljstva na področju zaščite in reševanja. GRZS, jamarsko reševanje in druge strukture kažejo, da lahko usposobljeni prostovoljci opravljajo zahtevne in odgovorne naloge. Slovenski markacisti pa kažejo nekaj drugega: prostovoljno delo lahko ustvarja varnejše okolje veliko prej, preden je potrebna intervencija.
V pilotski skupnosti tudi že imamo ljudi z ogromno lokalnega znanja. Imamo klube, dolgoletne pilote, organizatorje, inštruktorje in posameznike, ki danes veliko tega dela opravljajo neformalno. Vprašanje ni samo, kako pridobiti več prostovoljcev. Vprašanje je, kako obstoječe znanje prepoznati, povezati in mu dati dovolj jasno vlogo, da lahko postane še učinkovitejši del preventive.
Varnost ni samo to, kako hitro pridemo do ponesrečenca. Varnost je tudi vse tisto delo, zaradi katerega do nesreče morda sploh ne pride.
Članek je nastal v okviru projekta AIREScue – Analiza incidentov in reševanja ekstremnih situacij, ki ga izvajajo Letalska zveza Slovenije, Zveza za prosto letenje Slovenije (ZPLS) in Alpsko društvo Stratus, financira pa ga Ministrstvo za notranje zadeve in javno upravo Republike Slovenije. Namen projekta je z analizo tveganj, ozaveščanjem in izmenjavo znanja prispevati k varnejšemu prostemu letenju za domače in tuje pilote.



